Ko sem se ponoči zbudil, je iz naše spalnice prihajal strašanski hrup. Hrumelo je in godrnjalo, tu in tam je tudi zabrenčalo. Kar na enkrat glasno je vdahnilo in potem se vse je umirilo. Mislil sem, da sem sanjal, zato sem se skril še globje pod odejo, stisnil svojega medvedka in iz postelje mežikal kot buba iz zapredka.
Ponovno je začelo godrnjati, hropeti in glasno ropotati. Takrat pa zaslišim mamo, ki na ves glas reče: »Obrni se vendar.« Joj, kaj sedaj počne mama. Hitro naj se skrije, ne pa da v red daje huligana.
Kar na enkrat vse utihne, nekaj v spalnici samo še enkrat glasno vzdihne, mamo, atija in mene s sabo vzamejo sanje in kmalu skupaj razveselimo se prve jutranje zarje.
Kljub čudovitem pomladnem jutru, pa me nočno dogajanje strašno moti. Kdo vendar se po spalnici potika, ves čas glasno se spotika. Mama nasmejana vstane, ati še v pižami si oči pomane. Ko mama mi natrese mleka in kosmičev, končno zberem pogum, in vprašam mamo, kdo ponoči v naši spalnici je tičal.
Takrat mama se glasno zasmeje, atija pod rebra špikne, in mu z rokami čez lase zaveje. Sedaj zasmeje se tudi ati, grulita in mahata si med sabo tik za kuhinjskimi vrati. Slabo sem slišal njen odgovor, vendar rekla nekaj je o slonu, tik za tem pa, da moramo pohiteti, ker je danes treba še službi in vrtec ujeti.
Kot bi mignil že stojim pred vrati stanovanja, o slonu v stanovanju se mi tudi podnevi postavljajo vprašanja. Sta starša res spustila slona v stanovanje? Mar ni prevelik? Mislim, da nimamo dovolj velike omare, da bi lahko shranili slona in še naš velik kup šare. Kaj pa, če sta pripeljala malega slončka? Bo skupaj z nami šel na sončka?
Ves dan v vrtcu komaj čakam, da pome pride ati. Zdi se mi, da ne srbijo me samo prstki, pač pa kar copati. Komaj čakam, da vidim našega slončka, dal mu bom piti čaja iz svojega lončka. Končno pride čas, ko pred vrtčevskimi vrati, se pojavi moj, zlati ati. Hitro ga povprašam, če popoldan sprehodila bova našega novega slončka. Debelo me pogleda in reče, da očitno je nastala nekakšna velika zmeda. Prijazno več o slončku me povpraša, zmedeno gleda in malo čudno se obnaša. Ko končno mu povem, da z mamo zjutraj o tem slonu oba sta govorila, ati gromko se zasmeje, o joj, zazdi se mi, da slonovo hropenje sedaj tudi po vrtcu veje.
Takrat ati smejoče visoko v zrak me zaluča, stisne k sebi in mi reče, da sem buča. Pove mi, da zjutraj mama o slonu je govorila, ker strašno na atijevo smrčanje se je jezila. Ati je namreč celo noč glasno je smrčal, obračal se in po postelji se dričal. Mama je menila, da samo slonov hrup, lahko spravi te v enak obup. Ati hitro obljubi mi, da se bo potrdil, da slon me ne bo več prebudil. Z mamo ponoči ne bova nikdar več poslušala ropotanja slona, mogoče le še predenje malo večjega mačkona. In tako bo do nadaljnjega, brez pardona.
Nočko Srčki.