Nekega večera sva ponovno izvisela pri hitrostnem nakupovanju doma. Prehiteli so naju po sistemu: "videl sem, aro imam s seboj, pa roka!". Način na katerega midva doma niti ne bi želela kupiti (zadevo bi pred finalno odločitvijo želela videt večkrat, peljat na ogled tudi mojega Očija, ki je modrejši, praktičnejši in manj čustveno vpleten, pogledat, kje je šola itd.), me je vseeno totalno razjezil. Tako sem svoji Bestici navsezgodaj oznanila, da bom sestavila oglas za prodajo stanovanja in začela s prodajo. Seveda me je kot ponavadi brezpogojno podprla in navijala: "Maš to!". Povedala sem tudi drugi dobri Prijateljici, ki je rekla: "No, saj te toliko poznam, da vem, da že imaš izbrano drugo stanovanje, pa samo govoriš, da ga nimaš ... ". In ne, stanovanja ni bilo niti na vidiku, kaj šele, da bi bilo izbrano. Na glavo - vsekakor bolj moj stil.
Platforma nepremicnine.net mi je bila dobro poznana. Poslikala sem stanovanje, pripravila ličen, ampak realističen oglas, zapisala vse, kar se mi je zdelo pomembno ter oglas z velikimi tiskanimi črkami zaključila s povedjo: PROSIMO AGENTE, DA NAS NE KLIČEJO. Prepričana sem bila, da sem povsem ustrezno izobražena, da bom zadevo (pravno) brezhibno izpeljala (kaj pa rabimo drugega?).
No - jasnim navodilom navkljub, se je v prvih 3 urah po objavi oglasa zvrstilo 15 klicev s strani nepremičninskih agencij. Različne taktike, različni klicatelji. Od prijaznih ponudb do izredno grobih pojasnil, da niti fotografije niso v redu, kaj šele oglas sam, da bodo prišli in nemudoma vse uredili. Klicatelje sem prijazno zavračala, vseeno pa so me številni klici med katerimi, ni bilo ljudi, ki bi se za stanovanje dejansko zanimali, pošteno načeli živce.
Minilo je nekaj dni in na oglede so se najavili prvi posamezniki. Brzinsko, a temeljito, čiščenje stanovanja. Pospravljanje osebnih predmetov. Mož z otrokoma na igrišče, jaz s potencialnimi kupci po bloku in stanovanju. Kar na enkrat sem svoj dom videla v drugi luči. Vsako pikico, razpoko v beležu, vsako malo zamaknjeno zaveso, prah, ki me ni zanimal vsaj 3 leta. Letele so opazke, postavljala so se vprašanja. In razvila se je moja glavna šala: "Če že ne bomo prodal´, bom ´mela pa do konca porodniške vsaj "ornk spucan"!".
Najino spalnico, ki je tekom let postala otroška soba, krasi lep lestenec. Nekega decembra je bil znižan v Rutarju. Okrog njega sem "frlela" kot čebela, nakar je Mož rekel: "Daj, vzami ga, jaz častim!". Lestenec sicer ni delo Gina Sarfattija, je pa res poseben in eleganten. Je tudi edina stvar, o kateri smo se pogovarjali, prav na vsakem ogledu: "A tale "luster" boste pustili?". Lestenec sem želela vzet s sabo, pa ne ker podobnih ne bi prodajali, ampak ker ima srce in zgodbo. Kljub vsemu sem odgovorila z: "Da!", ker se mi je zdelo nesmiselno se zapletat pri lestencu, glede na to da prodajamo dom.
Trudila sem se držat jezik za zobmi. Realno predstavljat stanovanje, upravnika, sosesko, sosede. Vse imam rada, tu sem jokala in smejala, sem sva prinesla svoja otroka, tu sva nazdravljala, ležela kot dve kravi, gostila družino in prijatelje; in težko mi je bilo, ko je nekdo, ki zadev ne pozna, slednje objestno komentiral. Veliko vprašanj je bilo pričakovanih, veliko smiselnih. Iz ogleda v ogled, pa so se postavljala tudi čedalje bolj posebna in čudna vprašanja, pri katerih sem čedalje težje ostajala brezizrazna.
Ko je potencialna kupka medtem, ko smo stali sredi kuhinje v našem stanovanju, ki se nahaja v ogromnem blokovskem naselju, postavila vprašanje: "A "pol" prav´te, da je stanovanje v bloku?", smeha nisem več zadržat. Moj smeh je zadonel po stanovanju in s solzami v očeh sem ponovila: "Ja, stanovanje je v bloku!". Trenutek - ko je postalo jasno, da bo kljub vsemu potrebno prodajo prepustiti profesionalcem.