Bil je noro vroč poletni dan. Z Detetom sva imela že ob 8. uri zjutraj totalno natrpan urnik. Babi in Dedi sta potrebovala pomoč. Menjali smo ponudnika internetnih storitev. Teta je prodajala garažo, ki smo jo brezplačno koristili leta in leta, drugi teti (pred ogledom je bilo potrebno nujno odstraniti džungo, ki je v zadnjih mesecih zarastla pred garažnimi vrati). In še bi lahko naštevali.
Tempo je bil ubijalski. Dete veselo v vozičku, naročju, na podlogi. Kljukice sem delala po planu. In kazalo je, da se bova do 15. ure nekako prebila nazaj do našega stanovanja in skuhala kosilo za Malega in Moža.
Preden sva sploh začela s prodajo stanovanja sem se oglasila na prav vseh slovenskih bankah. Na treh smo v dogovorih prišli tako daleč, da so bančnice pregledale moje plačilne liste in izračunale kreditno sposobnost. Banke so ponujale obilo. Ni pa bilo banke, ki bi se k čemer koli želela pisno zavezat.
Tik preden sva prodala stanovanje, sem se na vseh treh bankah ožjega izbora še enkrat oglasila v novejšimi plačilnimi listami. Vtipkavalo se je v različne table. Preračunavalo. Nekatere banke v kreditno sposobnost ne upoštevajo izplačil delovne uspešnosti, druge dodatkov za izobrazbo itd. Brez pardona pa je bilo vedno ugotovljeno, da kreditna sposobnost ne bo problem. Zaprosila sem za izpis iz sistema SISBON. Vedela sem, da mora vse "štimat" in tudi je. Pogovore o bodočem najemu kredita sva nadaljevala z dvema bankama (tretja je izpadla zaradi visoke obrestne mere), dogovorila prodajo stanovanja, podpisala pogodbo o prodaji in prejela aro. Vse z namenom nakupa bele hiške.
In tako, ko je bilo sonce najvišje na nebu, Dete pa je zakinkalo v vozičku, prejmem klic, ki se začne s stavkom: "Gospa, midve sva kreditno nesposobni!". Dejstva, da sem doživela predinfarktno stanje s temo pred očmi verjetno ne rabim posebej izpostavljat. Pogled proti lokalni izpostavi CSD se mi je za vedno vržgal v spomin in začela sem globoko dihat.
Zbrala se seveda nisem. Sem pa uspela vprašat, kako to. Bančnica je povedala, da nima veliko časa nima, ker ima kup strank in da lahko pošljem odločbo o otroškem dodatku, ki mi bo morda povrnila kreditno sposobnost. To se mi je zdelo popolnoma nemogoče. Otroški dodatek, ki ga prejemava je nizek in anuiteti predvidenega kredita ne sežene niti do gležnja, kaj šele kolen. V paniki sem kričala na moža, naj mi vendarle pošlje izpiske o otroških dodatkih. Moževa banka je Možu namesto njegovih bančnih izpiskov posredovala bančne izpiske neke druge osebe. Sčasoma in brezupno sem bančnici posredovala Moževe izpiske in jo še enkrat poklicala. "Nimam časa, Gospa vi, čisto preveč globoko dihate, to ni dobro za vas. Se boste mogla pomirit. Se slišiva v ponedeljek!". No, glede na situacijo, se mi je zdelo fascinantno že, samo da diham, ne glede na način in frekvenco.
Zvečer sem se vsedla za računalnik. Odprla eno izmed mnogih Excel tabel projekta Hiška in ponovno preračunavala svojo kreditno sposobnost. Na temo kreditne sposobnosti sem ponovno prebrala vse mogoče. Visela na računalniku do nemogoče ure. Panicirala. Si dopisovala s kolegi. Moglo bi štimat. Oklestila sem vse dodatke, izbrisala prejet regres. Moglo bi štimat. Potem pa sem na banko poslala svoje izračune in enega tistih "zabitih" elektronskih sporočil, ki jih pošlješ, ko si v šah mat poziciji. Med jabranjem, prošnjo in sprenevedanjem. "Joj, sem preračunala. Joj, ali česa ne vem? Joj, ali sem kaj spustila? Mislim, da bi najverjetneje, mogoče, skoraj sigurno moglo štimat? Kaj mislite?".
Panični dnevi so sledili en drugemu. Sledil je tudi panični ponedeljek, ko nihče ni sprejel mojih zaporednih telefonskih klicev. In prišel je torek, ko je sredi dopoldneva v moj elektronski predal priletelo jedrnato elektronsko sporočilo: "Prišlo (omg, prišlo!) je do napake. Nadaljujemo s kreditnim postopkom.". Top, ampak - a se ti hecaš?!!!