Eden redkih ljudi, ki so k naši hiški prišli točno, je bil cenilec. Ko sva z Detetom "pribrzela" k hiški 3 minutke pred dogovorjenim terminom je cenilec že čakal v svojem avtomobilu in brkljal po svojem mobilnem telefonu. Hitro sem skočila iz svojega avta, kot ponavadi me je vse skrbelo in upala sem, da bom že tekom cenitve izvedela, kako stvari strojijo.
Hiško je ocenjevala ena izmed večjih, cenitvenih, slovenskih družb. Sogovornikov je bilo zato veliko. Eden za dogovarjanje termina, eden za pridobivanje dokumentacije, eden se je pojavil na cenitvi ...
Gospod je povedal, da je hišo že ocenjeval. Nekoč, za nekoga drugega. Paničar, kakršen sem na temo nakupa doma, sem začela razmišljat o vseh črnih scenarijih. Informacij ni izdal, s poker obrazom je hitel po hiši, fotografiral prostore, redko postavil kakšno vprašanje.
Cenitev hiške je naročila najina banka. Plačnika cenitve sva bila midva. Vse skupaj pa je potekalo z nadzvočno hitrostjo.
Ko sva s cenilcem stopila na naš vrtiček. Sem, glede na to, da je cenilec hiško že ocenjeval, gospodu skušala pojasnit, katere parcele kupujemo in katerih ne. Temo sem načela trikrat in trikrat prejela enak, ravnodušen odgovor: "Ja, ja, ja.".
V osemnajsti minuti dogodka je cenilec že tekel proti avtu. Hitela sem ga spraševat, kdaj in komu plačamo. Cenilec je odgovoril, da kasneje in da bomo to uredili pri banki. Čudno, ampak gospod se ni pustil motit. Puf in že ga ni bilo več.
Dan kasneje sva prejela elektronsko sporočilo, ki je izdelavo cenitvenega poročila pogojevalo s plačilom cenitve. Sprememba me je presenetila. Cenitev pa je bila tako ali tako najin strošek, zato sva cenitev poravnala.
Potem pa me je skrbelo, skrbelo in skrbelo. Bo vse v redu? Bova imela dovolj lastnega vložka? Kako bo hiša ocenjena? Bo banka dodala kakšno dodatno zahtevo?
Pet dni kasneje sva se z Možem ponovno peljala proti hiški. Presenečena sem ugotovila, da je cenitveno poročilo že nekaj časa skrito v predalu moje elektronske pošte. S strahom sem ga prenesla na moj mobi ter se v trenutku iz srca razveselila. Cenitev je v najin plan "pasala" kot "žebljica na glavico". Skočila sem na avtosedežu. Mož se je na vse glas zasmejal, da še dobro, da ne ve vseh možnih zapletov, da ni tako živčen kot jaz. Nakar se mi je stemnilo pred očmi ...
Prelistavala sem cenitev. Se vračala od začetka h koncu. Ocenjenih parcel sploh nisva imela namena kupit. Cenitev je bila napačna. Kakšna bo naslednja? Kje se je zalomilo? Kdo bo sedaj poravnal stroške napake? In začeli so se živčni klici z vogala naše hiše, kjer signal "vleče". Auuuuuf ...
Objem, V.